Prvotnost (1/2)– Prekinitev tradicije prazne forme

Ob poslušanju posnetka japonskih zenovskih manter me prešine: ‘Ti mladi fantje, ki jih prepevajo, niso pri stvari’. Ne prepevajo radostno, tam so iz istega razloga kot so naši mladi v šoli… ker morajo biti! Zanje se odločajo njihovi starši. Vstati morajo ob petih, monotono ponavljati težka dolga besedila v jeziku, ki ga ne razumejo in bog ne daj, da bi se kdo zmotil. Ne oni, ne naši otroci nimajo možnosti, da bi srčno pristopali k početju. Prisila odvzame radost tudi najpomenljivejšim opravilom.

Ni bilo vedno tako! Prepevanje manter bi lahko bila ekstaza duha, duhovno hranjenje, posvetitev življenja. Tudi radost do učenja je naravna, je nujna za plavanje s tokom življenja… ki je z ‘obveznostjo’ postala odpor zbanaliziran na vnos podatkov, ki jih življenje ‘ne razume’. Kakšno razliko naredi ohranitev duhovne dediščine početja! Kadar je ohranjena skozi prakso predhodnikov, jo potomci brez poučevanja prevzamejo nase. Kadar je pozabljena, od duha početja ostane le forma, ki pušča za seboj praznost in nesmiselnost početja.

Izvornost je eter obnašanja… ko se nam od prijetnosti oči dvignejo k višku, dih pa poglobi in upočasni kot pri vonjanju dišeče cvetlice. Izvornega pomena vseh stvari se ne moremo naučiti, lahko ga le negujemo z ustvarjanjem pravih pogojev in njegovim udejanjanjem. Očetje zenovskih otrok bi duha svojega početja lahko prenesli na podmladek z navdušenjem in ekstazo, ki bi pritegnila otroke k temu opravilu brez besed in ne bi mogli reči, da le ponavljajo zgodovino. Kjer je navdušenje, je vedno prisotna izvirnost, ki početje poosebi in naredi enkratnega. Ker pa so bili sami tudi prisiljeni v ‘nadaljevanje tradicije’, nimajo samoniklega povoda za to početje in prisiljujejo naprej. Ne očetje, ne sinovi pa ne vedo, kaj se grejo.


Vztrajanje v tem je strahopetno. Oče ve, kaj s tem dela svojemu otroku, saj je bil sam deležen iste brez pomenske represije. Do svojega 40+ leta je že moral začutiti praznost ohranjanja forme tradicije. Pogumen je, kdor sledi tej iskrenosti, četudi še ne pozna druge poti! Nekoč je bila ‘ta tradicija’ morda samonikla in je služila dvigovanju duha. Danes ni! Duha tradicije več ni! Zveznost duhovne dediščine je že dolgo prekinjena.

Zenovski mladi monki in naši mladi bi imeli ‘dovolj dobre’ pogoje za oživitev prvotnega duha vseh stvari, če bi jih le ljubili t.j. jim dovoljevali njih same in jih ne posiljevali s svojo ‘tradicijo’. Tudi nam je bila ta tradicija vsiljena s strani naših staršev, ki so bili vanjo enako posiljeni. Kaj ni to videti neizvirno, ponavljajoče, neživljenjsko, preživelo? Priznajmo zmoto in postali bomo zmagovalci s tem, ko bomo prazno tradicijo nehali prenašati na otroke in jim dovolili samoniklost, ki bo življenjsko koristnost naravno zaživela. Prepričani ste lahko, da so otroci ‘bolje opremljeni’ za oživitev prvotnosti kot vi… dovolimo jim.

Sledi: Prvotnost (2/2) – Ustvarjanje pogojev

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: