Moja karantena?

Sem Vrhničanka, živim na hribu Sv. Trojice in s pročeljem gledam na Vrhniko. Hrup, ki ga ne ublažijo niti zaprta okna, je neprekinjena stalnica mojega vsakdana. Brnenje avtoceste, mehanski hrup človekovega delovanja in neprestana raba domačih strojev, me pogosto poženejo v bližnji gozd, v katerem se hrup ne neha, dokler ne pridem na senčno stran Planine. Občutje atmosfere, ki je vladala med prvo karanteno, se mi je vtisnilo v spomin… pri odprtih oknih je vladal čudovit mir. Počutila sem se, kot bi nekdo nehal pritiskati name z vseh strani ali kot bi popustila preša. Kakšna blaženost!

---

Za hip se je zdelo, da nas bo situacija umirila in prevetrila naša hotenja, želje in odvisnosti in bo marsikatero početje za vselej končalo v pozabi. Žal, videti je tako, zaustavitev ni prinesla notranje pomiritve, temveč le nervozo, ki ne more opravljati svoje rutine. Druga karantena ni niti za dan zaustavila miselnega in stvarnega hrupa. Nasprotno, še bolj se je ropotalo okrog hiš in gozd za mano je bil obnoren s pasjimi sprehajalci, rekreativci in podivjanimi otroci iz blokov.

Zakaj je tako težko biti v miru in zakaj je mir najmanj negovana kvaliteta na zemlji? Odgovor pozna tisti, ki goreče neguje notranjo tišino in skozi prakso doživi napor brisanja miselnega programa, ki nas sili v neustavljivo gonjo. Dokler smo v tej gonji, je hrup ‘normalen’ in ga ne opazimo.

Še malo ljudi pozna pot miru, vendar vidim podobo prihodnosti, v kateri bo vsa Zemlja posejana z miroljubnimi ljudmi, ki bodo v sebi in zase premagali to nevarno furijo in ostajali v miru v vsaki okoliščini, ob vsaki izgubi in v vsaki stiski. To bodo bojevniki Luči, ki bodo z zavestno nego miselne tišine v sebi zaustavili prišepetavanja nemira in zaživeli sijaj miru.

---

Sem živ?

Kadar otroke vprašam, ali je vsak človek živ, če hodi po nogah, dobim povsem nepremišljen odgovor, da ne, ker lahko tudi nekdo, ki sicer hodi po svojih nogah, a se obnaša kot robot, ta pa ni živ. Odkrita neposrednost otrok me vedno gane. S svojimi besedami so povedali, da je človek lahko avtomatičen, rutuniran in neobčutljiv kot stroj in ne opazi grdobije ne svojega, ne okoljskega obnašanja. Lahko pa je obziren, spoštljiv in občutljiv do življenja v in zunaj sebe.

Živ se ne zanaša nase ali na drugega človeka, on je naslonjen na večno inteligenco življenja, ki ji slepo zaupa.

Živ ne premišljuje o smislu življenja, on je smisel življenja.

Živ ne razmišlja kaj bo, ko bo velik, star, bolan…, on živi polno, neustrašno in predano zdaj.

Živ ni odvisen, zato ne sega po ničemer zunaj sebe.

Živ nima potreb in apetitov po stvareh tega sveta, zanj je ohranjanje živosti edina nuja.

Živ si ničesar ne lasti, zato ne pozna strahu pred izgubo.

Živ pozablja, česar več ni in si ne izmišlja, česar še ni, zato je svoboden in prisoten.

Živ nima načrta za svoje življenje, on je pod okriljem Življenja, ki skrbi za vse svoje.

Živ dela in molči, zato je moder.

Živ nima predstav o sebi (svetu), zato sebe preprosto živi.

Živ je bojevnik, ker ne pozna jeze, užaljenosti, ogroženosti, strahu in drugih sebičnih razpoloženj.

Živ ljubi in o svoji ljubeči radodarnosti molči, ker je mogočen.

Živ ne misli, zato nima težav.

Živ se odziva inteligentno tudi na neumne poteze.

Živ daje, ker ima in za to ne terja povračila.

Živ ne ve, da ve, zato je ponižen.

Živ v stiski miruje in počaka, da se poteza pokaže sama po sebi.

Živ je pogumen, zato brez pričakovanj tiho svojo pesem poje.

Živ je pri sebi, zato druge pusti pri miru.

Živ ljubi svobodo, zato svobodo daje.

Živ bije bitko edino z lastno sebičnostjo, zato je strpen do sebičnosti drugih.

Živ daje lepa jabolka tudi tistemu, ki mu na glavo stresa svoj gnoj.

Koliko živosti je v vas? Ste bili gibki pri spuščanju stare rutine in radostno iznajdljivi pri ustvarjanju dobrega vzdušja v novih pogojih? Sprašujem se ali ste eni tistih, ki jih karantena živcira ali tisti, ki ste se v njej na novo rodili za Življenje?