Mar rekreativci, pasji sprehajalci in podivjani otroci z blokov nimajo pravice do gozdne kopeli?

Želim odgovoriti na ta komentar na moj zadnji prispevek (zaradi neprimernosti jezika ga ne objavljam), ne da bi se zagovarjala, temveč da ne ignoriram življenjskega dogajanja. Če bi bilo po moje, bi to gladko preskočila, ker vem, da je komentar zrcalo komentatorja v tistih stvareh, ki jih pri sebi ne more sprejeti in tudi ta odgovor ne bo ničesar spremenil. 

V omenjenem prispevku pišem o mojem opažanju, kako nas je prva karantena pomirila, vse nadaljnje karantene pa povzročale še večji nemir kot pred njo. Menim, da nas je prvi šok svetovne epidemije prestrašil in nas zakrknil v do tedaj še neprevetreni rutini obnašanja. Tako kot srna zakrkne ob srečanju s človekom, tako se je naš nemir napuha potuhnil pod to grožnjo. Kljub temu, da je v tem mirovanju strašno trpel, si ni upal priplavati na plan drugače kot skozi razne premotitve v okviru doma. Kakor hitro pa je strah popustil, se je nemir še bolj samozavestno razraščal na vse, česar se je mogel dotakniti.

Nemir ne prenese pomiritve in miru, misli, da izgublja dragocen čas, v katerem bi lahko bil produktiven, zato prepiše mir s seboj, kamor gre in pri tem uporablja silo in napor. Če se je ta nemir prej svobodno izlival skozi vsakodnevne dejavnosti dela, obveznosti, fitnese, telovadnice, joge, tek na tekočih trakovih, množico rekreacij, posedanja in govorjenja po lokalih, potovanja, hobije itd., ki jih je karantena onemogočila, potem mu preostane le to, da se izživlja tam, kjer se lahko, nad naravo, ki jo prej ni niti opazil.


To je za mir narave in njene prebivalce, med katere štejem tudi sosedske vsakodnevne sprehajalce, ki ta čas preživijo v tihem prehodu skozenj in jih opazim le kot mimoidoče, izjemno nasilno. To je lepa priložnost za poudarek moči, ki jo ima edino človek in v kateri se je v celoti pozabil kot kolektiv. So posamezniki, ki jo uresničujejo in ta je, da nima gozd sam po sebi in nobena druga stvar, ne zdravilo, ne cepivo, ne maska, ne pogoji bivanja, ne okoliščine, ne sočlovek, ne sistem… nobene moči nad tabo, če tega nočeš. Dokler se prepuščaš nemiru svoje pameti, ti gozd ne more pomagati s svojim prisotnim mirom. Tudi blizu ne more, ker je človek nemira tako zatopljen v svoj svet, da ga spoštljivost in obzirnost ne gane. Taki ljudje ne opazijo opustošenja, ki ga povzročajo, nasprotno v njem uživajo in ostajajo gluhi in slepi za vse okoli sebe, med tem ko jih gozdni prebivalci doživljajo kot bombo, ki jim je za ta čas razdejala svet.

Rekreativec je nekdo, ki zdivja skozi gozd v prepričanju, da nabiranje srčnih impulzov koristi njegovemu zdravju. Če sediš pod drevesom in zreš v daljavo, te lahko tak nenaden obisk temeljito zruka, kot bi treščila strela nad glavo. On nabira kilometrino in mu je gozd alternativni prostor, ki mora služiti njegovemu namenu. Pasji sprehajalec je nekdo, ki pač sprehaja psa in ne sebe, med karanteno pa se odloči za daljši krog, da se odpočije od mučnega vzdušja doma, vmes pa neprekinjeno govori po telefonu ali tapka nanj, da ne bi prekinil zatopljenosti vase.


Podivjani otroci iz blokov, reveži, niso sami krivi, da so neobčutljivi in uživajo v uničevanju in norenju. Vse to so prej počeli na betonskih igriščih za bloki in očitno to tam ni nikogar motilo. Ko pridejo taki otroci v gozd, se jih opazi in najhuje, kar se jim lahko zgodi je, da jim nihče ne postavi zrcala in pove, da je njihovo obnašanje neprimerno tako za gozd kot za mesto. Otroci ne vedo, ker nimajo zgledov okoli sebe, nimajo krivde, le podedovane navade. Ko so drugi dan zapored opustošili in razbili vse, kar se je dalo okoli cerkve in na našem placu, sem jih tretji dan že od daleč slišala in jim prišla na proti. Sprva so bežali. Ko sem jim le prišla blizu, so vse zanikali. Kasneje pa so iz skupine 15 do 18 otrok prišli trije od 9 do 13 let stari fantje, od katerih je le eden govoril slovensko, in se opravičili. Po kratkem pogovoru so stekli k skupini in se začeli igrati brez uničevanja.

Dovolj je bilo, da sem jim predlagala nekaj iger, ki se jih lahko mirno grejo, ne da bi razbijali in rjoveli. Z imenovanjem otrok iz blokov ne posplošujem, da so vsi otroci z blokov taki, le razumemo jih lažje, če vemo, da so bili tedne zaprti med ozke štiri stene, po možnosti s staršema, ki se ne prenašata. Lahko je nekomu iz hiše na robu gozda govoriti o miru, mlade duše, dojemljive za vsak energijski namig, pa vase vpijejo vse, kar se godi okoli njih, kar brez usmeritve in nege samo še množijo.

Vidite, ne gre za to, da jaz presojam o tem, kdo je primeren za gozdno kopel, kot jo imenujete, temveč o tem s svojim obnašanjem odloča vsak sam. Vesela sem, da ste me dregnili v poglobitev te teme, ki se jo sama od sebe zlepa ne bi lotila. Govoriti o miru nekomu, ki ga nima, je netvorno početje, le otroci so še dojemljivi, ne glede na to, kako daleč jih je zavozilo bližnje okolje. Marjeta Šumrada

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: