V soboto sta nas v goste sprejela Jože Prah in Marija Imperl, ki sta nam v okviru študijskega krožka Zgodba in pesem gozda pomagala razumeti, kakšno je počutje gozdov pri nas. Videti je, da so gozdovi prepuščeni usodi denarja, pri katerem se še tako dobre zamisli, končajo. Napoved žalostne usode naših gozdov, ki bodo žela sušo našega sedanjega zanemarjanja, me je dotaknila.
V nemoči, v kateri se počutim ob vsem tem, prosim 300 let star kostanj, pod katerim sta nas gostoljubna domačina bogato postregla, naj usliši naše prošnje in jih ponese v Nebo, kamor polagam svoje upe na svetlo prihodnost gozdov. Bojim se, da 2,8 mio eur, kolikor je letno namenjenih za nego slovenskih gozdov (prav toliko stane ena vojaška vaja, ki jo izvedejo v taistih gozdovih), največ, kar smo ta hip sposobni. Obenem pa delo srčnih ljudi, ki z velikimi napori rijejo male korake v neodzivni svet gospodarjev, vliva upanja.
V takem trenutku, pod tišino staroste, me zadene svetla slutnja, da imajo drevesa nad sabo Roko, ki jih varuje, in da narava, skupaj z vsemi krotkimi, ki ukrivljajo hrbet in roke zarivajo v prst, niso prepuščeni usodi, ki nam jo kujejo naši odločevalci.
Marija nam je visoko na odprtem hribu, kjer stoji z njihovimi rokami obnovljena gozdna učilnica, pripravila okusno bučno juho, ki nam je podarila dobre volje in upanja. Po njej nas je vodila skozi meditacijo pod šopkom med seboj zlitih dreves in nas spomnila, da je vse, kar šteje to, da dihamo izdih dreves.
Hvala udeležencem, ki so se odzvali v tako lepem številu in zaključili dan z aplavzom hvaležnosti. Sijte in ostajajte sijajni, Marjeta Šumrada
solahosta.com 
Leave a Reply