Nekaj polnih lun se je obrnilo, odkar sem se nazadnje javila. Hočem verjeti, da je tam nekje nekdo, ki je to pogrešal in se bo zdaj lahko potešil ob branju treh knjižic, ki so nastale v tej ‘odsotnosti’. Ne zaradi sebe, temveč zaradi nitk, po katerih čutim vse sorodne duše utripati v čakanju, ko se bodo lahko brezskrbno razsijale. 20 let poslušam: ‘Konec je! Konec je!’, in kar še ni konec, le vse huje je. Pa vendarle smo dospeli do njega, konca namreč. Ker svet stvari potrebuje čas, da pokaže svojo vsebino, tako tudi kal novega še ni predrla zemlje, čeprav je že prebila semensko lupino.
Želela bi, da tiste duše, ki hočete sijati same od sebe, ne spregledate tega trenutka v zgodbi Zemlje in človeka. ‘Zadeve vsakdana’ se zelo trudijo, da bi vas odvrnile od resničnega Dogajanja, ki teče za njimi.
Knjižice so nastajale sproti, šele na drugem srečanju smo vedeli, česa ne bomo zajeli v njih. Nekje na četrtem srečanju (od sedmih v treh mesecih) se je zjasnilo, kaj bomo ustvarili skupaj. Čeprav je moja roka pisala besede, so vsebino krojili vsi udeleženci, vsak s svojim odnosom do teme in izzivov, ki jih je izobraževanje zahtevalo.
Cilj prvega gozdnega kroga je bil, udejanjiti ljubezen do gozda. Kaj to pomeni ljubiti gozd? Če je vaše Življenje vsak dan sveže nastajajoča in izvirna Umetnina, potem ste velik ljubimec gozda, četudi vanj ne stopite prepogosto, če pa je vaše Življenje ponavljajoča se rutina eno-in-istega, potem ne ljubite ne sebe, ne gozda, čeprav vsak dan hodite v njem. Kako vas gozd uči ljubiti in kako ljubite gozd tudi iz delovne pisarne, boste zvedeli v tej knjižici, pa tudi, katera ‘hrana’ drevesom najbolj tekne.
Knjižica se na rahlo dotakne zgodbe gozda, ravno dovolj, da prepoznavate njegovo vzporednico z lastno dušo, z njeno za-duše-nostjo, ki trpi skupaj z gozdovi. Tako kot gozdovi, bo tudi vaša duša znova zadihala takrat, ko jo boste očistili vsega človeškega in ob tem sebi in imenu človeka povrnili njegovo dostojanstvo večnih ljubimcev Življenja. Če ne opazite počutja Zemlje in Živih na njej, potem je bilo vse, kar ste naredili s svojim Življenjem, zaman.
Izobraževanje je osebno preobražanje, ne sme ostati na nivoju intelektualnega pomnjenja brez rasti. Kdor zaživi znanje, ki mu je dano, ta je moder. Kogar študijski krogi niso preobrazili v nekaj več, kot je bil, se z njimi ni ‘okoristil’, ni se oplemenitil z darom, ki mu ga je ponudilo Življenje. Polnost, intenzivnost, celovita angažinaranost… ali pa mlačnost, malomarnost in površnost, s katerimi se vlivate v ta in v vsak trenutek, določa kvaliteto vašega bivanja, vašega odnosa do Življenja. Prav ta hip, s svojo tihoto ali hrupom, sami sebi pišete usodo bogastva, ali revščine Življenja. Drevesa, ti tihi pričujoči mogotci, vam zmorejo podariti tihotenje, to magično vzdušje, v katerem Duša edino prosperira.
2.del Navade naravnega človeka
3. del Večna modrost zdravljenja
Sijte in ostajajte sijajni, Marjeta Šumrada
solahosta.com 
Leave a Reply