Morda je najvidnejša razlika med pristopom do preobrazbe zavesti med zahodom in vzhodom ta, da je prva avtoritativna in prisilna, druga pa prijazno vabljiva. Če zahod pravi ‘moraš to in ne smeš tega’ da bi sprevidel, druga pravi ‘pssssst, nekaj bi ti rad pokazal’ in te zmami na pot uvida. Tudi stare prvinske kulture so se raje oprijele slednjega in ljudi ‘metali’ na finto, da so jih zvabili k prepoznanju lažnega od resničnega.
Metoda ‘prevare’ je potrebna, da ukani pretkan um, ki nam vlada, ki sicer nikoli ne bi spustil nadzora, saj je samodržec, ki živi v prepričanju, da je najboljši vladar človeku. Šel bo do konca pri tem vztrajanju in kljub vidnemu samo-uničenju še vedno verjel v lastno popolnost. To je slepa ironija uma, ki potrebuje šok ali prevaro, da spusti nadzor in zaustavi lasten propad.
Mantranje je ena takih fint. Podobno kot nekatere odlične slike, ki dlje ko jih gledamo, več fines odkrijemo, tako je z iskanjem svojega glasu in kopanjem zvoka. Najlepši zvok izdavimo takrat, kadar smo sproščeni in se zvok ne zatika, niti ga ne posiljujemo, ko ustvarjamo največji učinek z minimalno napora. Kdor se je že podal na to raziskovanje je ugotovil, da ni konca finesam izčiščevanja zvoka in potisku diha, ki tako zaposli um, da le-ta pade v popolno prisotnost notranje tišine skozi petje enega samega vokala. Mistična metoda do notranje tišine je zvok brez ritma in brez melodije, ki uspava um temeljito. Učinek zaustavitve uma so neopisljivi prilivi jasnosti in moči kot bi prvikrat gledali skozi osvobojene oči.
