Prvotnost (2/2) – Ustvarjanje pogojev

Pred časom sem doživela ‘šolanje’ kot ga razumejo v samo oskrbni vasi Chrystal waters v Queensland Avstraliji. Ne bi vedela, da pričam pouku, ko sta ženska in 7 letni fant sedela pod baldahinom na travi, obdana s kenguruji, ki so se prosto pasli. Nobene infrastrukture, nobenih stolov, miz in tabel, nobene množičnosti, zvezkov in papirjev, nobenega pisanja… le zbrano prisostvovanje in potapljanje v fenomene življenja.

Šele kasneje sem doumela veličino tega dogodka, čeprav me je prevzel že takrat. Izraz na fantovem obrazu je bil resno zavzet… spoštljiv in veličasten. Izraz, ki ga ne vidim na obrazih naših otrok, ki se mrgodijo in sklanjajo nad čtiva, da jim obrazov sploh ne vidim. Ženska… v lahni svetli laneni obleki spuščenih dolgih las… je sproščeno vzravnano objemala kolena in molčala. Verjetno je pustila fantu, da se potopi v neko vprašanje, ki mu ga je zastavila ali si ga je zastavil sam. Njen pogled ni iskal ničesar… bila je v vedenju, kljub temu pa odgovora ni položila fantu na jezik.

Kakšnega darila sem bila deležna s tem dogodkom! Ne vem ali je bila ženska njegova mati ali ‘učiteljica’ brez razlaganja… gotovo pa je bila vidka, ‘krilato’ bitje, ki ga prepoznaš po svobodi, ki jo izžareva in miru, ki silovito boža. V tistem hipu sem se zaljubila v to neusmiljeno nežnost, ki jo imenujem duh prvotnosti, duh neskaljene jasnosti, duh nepopačene originalnosti.


Kakšne bi bile ‘stvari’, če bi jim dovolili njih same? Kakšno bi bilo naše obnašanje, če se ga ne bi učili? Kakšno bi bilo življenje, če njegovega toka ne bi speljevali na ‘svoj mlin’? Kako bi sobivali z drugimi oblikami življenja, če bi namesto osebnim interesom sledili spoštljivosti in obzirnosti? Kakšni bi bili otroci, če jih ne bi prikrojevali po svoje?

Oh… to so Velika vprašanja, nujna vprašanja, ki jih smemo in moramo zastavljati našim otrokom, ne da bi jim servirali tudi odgovor.

V vasi sem ostala štirinajst dni. Njihov dotik narave je bil naravnost veličasten. Bivališča so spominjala na hobit zemljanke, od katerih se v pokrajini vidijo le okrogla lesena vrata in gomile cvetja pred njimi. Iz razdalje, ki so jo puščali med bivališči, je bilo brati spoštovanje zasebnosti. Vse je govorilo o izbrani preprostosti, kot bi hoteli le oplemeniti naravne danosti. A od vsega me je najbolj ganil njihov odnos do otrok, ki ni poučeval s ‘predajanjem’ znanja, temveč je dramil njihovo naravno inteligenco.

Kako pomemben dejavnik pouka je ozadje, vedo prebivalci Kristalnih voda, ki bosih nog, sede na travi, v oblačilih, ki ‘dihajo’, obdani z barvitostjo in bujnostjo pokrajine… ostajajo v živi komunikaciji z naravo in njenim odzivnim duhom. Nemogoče je ostati vtkan v inteligenco življenja, kadar se ‘varujemo’ pred njo s stvarnimi in miselnimi pregradami… kadar živimo tako, kot da se jo bojimo.

Strah je neosnovan… le mislimo, da je življenje kruto, ker ga gledamo skozi očala samorefleksije, ki nam zrcali lastno šibkost in hudobijo. Življenje je naš največji Zaveznik… ne bojmo se Ga! Bojmo se lastne strahopetnosti, ki si noče zazreti v oči in se Mu predati. To je človekov preporod… ko živi razumevanje, da ne zemlja z viri in dobrinami, ne obleka, ki jo nosi, ne otrok, ki ga rodi in ne znanje, ki ga trosi, ne pripadajo njemu. Človek, ki si ničesar ne lasti, je človek naravne inteligence.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: